Jan Inkret se iz spalnice z nežno prezenco seli na odre, kjer se prikaže kot ranljiv pripadnik svoje okolice. Z izbranim poznavanjem kitare in tihim vokalom poslušalčevo pozornost priklene nase in je ne izpusti prav do konca komada. Z angleško liriko izpoveduje in nagovarja, s spontanimi naslovi in nastopom med komadi pa ohranja svoj karakter in smisel za humor. Sam zanimivo pojasnjuje da, igra tiho – slišno in zares razumljivo le pozornemu – ker vadi ponoči
